Himnični agon in nonoški neskončni zdrs

V prispevku podajam nekaj interpretativnih opomb k himničnemu nagovoru Ateni, ki ga Nonos v 37. spevu Dionizovih del položi v usta Erehteju. V partiji razbiram naslednje poudarke: navidezno paradoksalna označba Erehtejevega »notranjega« govora z »glas­nimi« glagoli predstavlja nihanje med (zasebnim) rivalstvom dveh vozačev in (glasnim) skupnostnim agonom, v katerem tekmovalca Erehtej in Skelmis privzameta vlogi Atene in Pozejdona. To omogoča ravno transformativna moč himničnega jezika, ki zmore sm­rtnika iztrgati iz njegovega zemeljskega, vsakdanjega konteksta in ga prestaviti v sfero božanskega, pesnik pa to moč – na nekoliko nenavadnem pripovednem ozadju – iz­koristi, da agonu prida simbolno težo. V značilnem nonoškem »zdrsu« identitete se nato izkaže, da Erehtej-Atena in Skelmis-Pozejdon nista to, kar se zdita: z »dioniziranjem« tega agonističnega prizora – pri čemer se v enačbo prikradeta Dioniz in Zevs – nam Nonos predoči eno od besedilnih manifestacij vodilnega tematskega načela celotnega epa, agon dveh vladavin, Dionizove nove vladavine, vladavine trte, ter uveljavljene vla­davine Olimpijcev, ki jo simbolizira Zevsova-Atenina oljka. V prid takšni interpretaciji po mojem mnenju govori tudi kompozicijski prijem na ravni 37. speva: obravnavani Erehtejev govor namreč s partijo 37.640–643 (Erehtejev nagovor Boreju) tvori značilen nonoški diptihovski prizor, ki izhaja iz homerskega arhetipa. Drugo »krilo« diptiha je za razliko od obravnavane partije strukturirano izrazito nehimnično, kar na jezikovni ravni odslikava porazdelitev simbolne teže med obema prizoroma.