»Ekscentrični« Propercij v službi kanona

Poezija/verzifikacija v latinščini je obroben del Piccolominijevega literarnega opusa. Vendar je Cinthia, četudi ne pesniška mojstrovina, zanimiv primer ustvarjalne imitacije latinskih klasikov. V prepričanju, da se v ozadju elegičnih »muz« v rimski ljubezenski elegiji skrivajo resnične osebe, verjetno poročene ženske, Piccolomini svoje razmerje s poročeno Sienčanko Angelo Acherisi upodobi kot literarno podoživetje Propercijeve zgodbe s Cintijo. Tako kot Propercij in trubadurji ljubezensko elegijo deloma razume kot »poezijo dvorjenja« in sledi tudi drugim konvencijam rimske elegije, ob tem pa zavestno stopnjuje motiv neizpolnljive ljubezni »iz daljave« in eksistenčno konfiguracijo eros-thanatos (sklepna, 23. pesem). Cinthia je zanimiva tudi kot šolski primer humanistične verzifikacije, v kateri poetologija že v izhodišču prevlada nad erotično izkušnjo: programski pesmi za »Cintijo« sledita kar dve izrazito površinski hvalnici Vergiliju. Prisotnost Propercija, ki je kot nekonvencionalen pesniški zgled zbirki posodil programsko ogrodje (ingenium ipsa puella facit; Cynthia finis erit), je tudi v samem besedilu mnogo šibkejša od Vergilijeve. Prevlada poetologije nad erotiko se torej kaže tudi v tem, da »ekscentrični« Propercij (sunt qui Propertium malint, Kvintilijan) v novem kontekstu slej­koprej predvsem utrjuje Vergilijev kanonični položaj.