Glagolske in zaimenske naslonke v reducirani obliki na primeru vzhodnodolenjskega šentruperskega govora

Prispevek obravnava spajanje v soglasnik (ali en zlog) oslabelih glagol­skih in zaimenskih naslonk z drugimi naslonkami v naslonskem nizu ali naglasnicami v nove fonetične besede (npr. Una-j tərdila, de-jh je vidla, pa ku̯anc; Prav-cajt ga-mu̯o šli pužjèt; Pêd kədàl, pa-vš dubu kèj). To­rej so obravnavane samo naslonke v novih fonetičnih besedah, pri čemer so tudi te še vedno lahko naslonke. Poimenovali smo jih vezane naslonke kljub temu, da so ali še vedno naslonke ali je naslonski le en njen del, dru­gi pa naglašen pod besednim naglasom ali stavčnim poudarkom. Termina predslonka in zaslonka sta tu rabljena kot prvi oziroma drugi del vezane naslonke. Nastanek vezanih naslonk je možen v tistih narečnih govorih, ki imajo visoko stopnjo slabitve kratkih samoglasnikov v zelo različnih pojavnih oblikah, predvsem pa onemitev, saj jih te povzročijo. Kot gradivska osnova je bil zato izbran šentruperski krajevni govor, ki spada v vzhodnodolenjsko podnarečje dolenjskega narečja, za katerega je hkrati na voljo dovolj ustre­zno zapisanega besedilnega gradiva.