Slovenska baročna pridiga

Članek razpravlja o baročni pridigi kot posebni literarni zvrsti, ki spada v t. i. nefikcijsko literaturo. Omejuje se na tri poglavitne avtorje, ki so ob koncu 17. in na začetku 18. stoletja uspeli svoja besedila izdati v tiskani obliki. To sta kapucinska pridigarja Janez Svetokriški in Rogerij Ljubljanski ter jezuit Jernej Basar. Izmed naštetih je gotovo najpomembnejši Svetokriški. Slovenska literarna zgodovina je v njegovem Svetem priročniku prepoznala literarne kvalitete predvsem tam, kjer uporablja izrazito pripovedne prvine (eksempli, basni, krajši humoristični zapisi). Vsebinsko in slogovno so podobne pridige Rogerija Ljubljanskega (Palmarium Empyreum), le da je v njih manj humorja in referenc na sočasno družbeno okolje. Rogerijeva odlika je med drugim občutek za pesniški jezik, kar je razvidno iz njegovih prevodih latinskih pesmi, vloženih v pridige. Delo Jerneja Basarja (Pridige) predstavlja nov tip asketično-medtitativne pridige v slovenskem jeziku. Tudi to delo vsebuje nekatere tipično baročne prvine, kot je tema vanitas mundi (»ničevosti sveta«), čeprav se deloma že približuje klasicističnemu tipu pridige, morda pod vplivom Paola Segnerija.