Benediktova »reforma v kontinuiteti« in slovenska refleksija drugega vatikanskega koncila

Hermenevtiko drugega vatikanskega koncila kot »reforme v kontinuiteti« je utemeljil papež Benedikt XVI. Omenjeni dogodek papež presoja v luči skladnosti s prejšnjimi koncili in doktrinarnim izročilom Katoliške cerkve. Prvi del tega članka je posvečen konceptualnim izhodiščem pisanja zgodovine drugega vatikanskega koncila na podlagi izpeljave Benediktove hermenevtike, zlasti s pomočjo koncilske pastoralne konstitucije Gaudium et spes in razprav izbranih sodobnih rimskih teologov, ki pretežno delijo papeževo stališče. Drugi del članka se posveča reprezentativnim primerom refleksije slovenskih katoliških voditeljev in mislecev o namenu in posledicah koncila. Tako pri obravnavi mednarodnega konteksta kakor tudi slovenske refleksije se v luči Benediktove hermenevtike odraža napetost med »plemenitimi« nameni in včasih »odklonskimi« posledicami, ki jih Katoliška cerkev po koncilu ni rešila. Dojemanje dediščine drugega vatikanskega koncila se torej kaže kot nedokončan proces, na katerega vplivajo notranja razhajanja in potreba po nadaljnjem dialogu v Katoliški cerkvi sami.